°lUKA.V

Hello Goodbye

Objavljeno 13. april 2008, avtor lukav.
Kategorija: Hello Goodbye.

Hvala vsem, bilo je lepo.

Če me bo kdo pogrešal, me odslej lahko najde tukaj.

HAWK!

The Beatles - Hello Goodbye

0%

0%

Brez komentarjev

Album Review: Supergrass - Diamond Hoo Ha

Objavljeno 31. marec 2008, avtor lukav.
Kategorija: Poslušam, OcenaEna, Review, Glasba.

Vir Slike

Group: Supergrass
Album: Diamond Hoo Ha
Genre: Britpop
Lenght: 41:12
Label: Parlophone
Year: 2008
Link: Supergrass.com
Rating:

Priznati moram, da je Diamond Hoo Ha sodil med osebno težko pričakovane izide letošnjega leta. Pa ne zato, ker bi bili Supergrass tako prekleto dober bend, marveč iz povsem preprostega razloga. Zanimalo me je, česa se bodo po konceptualni, pop – folkovsko zasanjani poslastici Road To Rouen sploh še lotili. Po albumu, za katerega so si v Normandiji zgradili povsem novi studio in prav po tistem albumu, ki je kritike razdelil na leve in desne, na tabor usodne napake in tabor hvalospevov, kjer so se kresala mnenja, ali so Supergrass tako zelo dobri, da so svoje britpopovske vrstnike (Oasis, Blur, Pulp, Suede ..) prehiteli za kar celo desetletje, ali so z njim le za večno pogubljeni. Jasno, na Road To Rouen Supergrass prvič v celoti delujejo tako zelo odraslo, v glasbi namreč ni več moč čutiti tistega, za njih tako značilnega in do tedaj nepogrešljivega mladostniškega izraza. Celo video produkcija je povsem jasno zanemarjala prikupni humor ter nakazovala, da imamo odslej opravka z novim, lahko bi rekli kar prerojenim bendom in kar je še najpomembnejše, tudi Supergrass so nam s svojo držo to jasno nakazovali.

Morda je bil Road To Rouen za njih le nekoliko pretenciozen album, saj se na Diamond Hoo Ha na žalost povlečejo nekoliko nazaj ter posledično povsem zakrijejo kakršno koli povezavo s predhodnikom (izjema When I Needed You) ter vse moči uperijo v obujanje že definiranega Supergrass glam – rock zvoka, ki je pred časom krasil In For The Money. Čistejša produkcija Nicka Launayja ter ne tako pronicljivo skladanje pusti ob koncu nekoliko grenak priokus, najbolj pa zbode dejstvo, da Supergrass prvič zvenijo tako zelo tuje. Gaz v uvodni Diamond Hoo Ha preveč očitno simpatizira z Jackom Whiteom, po Bad Bloodu in Iggy Popu, nam na Rebel In You predstavijo tipičen primer Bowie-jevske šole ipd.
Čast albuma tokrat pripada drugemu delu, ki se prične z Return Of Inspiration ter zaključi v ostri, verjetno edini zares svetli točki albuma, Whieskey & Green Tea s sila všečnim prepletanjem brass sekcije, a je to še vedno odločno premalo, sploh s strani Supergrass, ki so nas do sedaj vedno znova razvajali. Škoda.

Supergrass - Diamond Hoo Ha Man
Supergrass - Bad Blood

0%

0%

Brez komentarjev

The Oddaja

Objavljeno 29. marec 2008, avtor lukav.
Kategorija: life, Glasba, Aktualno, Zabava, Koncerti.

Že pred časom sem skočil v bližnji Merkur, na lov za talno svetilko, katere namen je ustvarjanje prijetnega ambienta v novi glasbeni oddaji na Vesti imenovani Prazna Stran. Že kar nekaj časa je minilo od zadnjega ogleda Stop Making Sensea, koncerta odličnih Talking Headsov, se mi je pa zato v spomin za vedno usidrala tista svetilka, s katero se David Byrne pojavi v oh in sploh skladbi There Must Be The Place, s katero se proti koncu komada tako živahno poigrava ter prav z njeno pomočjo ustvari nadvse prijetno vzdušje, zakar sem se seveda odločil poiskati vsaj njen približek.

Po skrbnem ogledovanju ponudbe sem le naletel na nekaj podobnega, no ja, skupno jima je v bistvu samo platno, ki ju obdaja, pa še to je različne širine, a dejstvu, da gre samo za luč - don’t hate me - vsekakor nisem mogel ubežati. Navsezadnje bo njen namen, upam da dosežen. Za poživitev scene, sva s sestro od doma privlekla že zdavnaj zavrženi feršterker, ki bi kot vojni veteran, v pokoju utegnil služiti še čemu! Ni se branil, jaz pa tudi ne. Pa seveda platno, ki ga je spretno maltretira Irena .. in to je to ..

Oddaja je z včerajšnjim dnem že zalaufala in bo na sporedu vsakih 14 dni.

0%

0%

4 komentarji

Caribou - Galerija SC, Zagreb

Objavljeno 11. marec 2008, avtor lukav.
Kategorija: Poslušam, Glasba, Koncerti.

Vir Slike

Caribou
Galerija SC, Zagreb
5.3.2008
7,4/9,44 EU

Zagrebška ali Ljubljanska? Z-Z-ZAGREBŠKA ali L-L-LJUBLJANSKA? A je to isto? Tramvaj, še eden, zavij levo, izsili .. Nekako tako je potekal pogovor med neumornim iskanjem koncertnega prizorišča. Če ste nemara že kdaj iskali šivanko v senu - pa tudi če niste - no, točno tako zgleda. K sreči smo imeli kar precej časovne rezerve - ravno toliko, da smo si ob prihodu mirno privoščili zasluženo pivo (1,35EU - paradise). Celo Bog se nas je usmilil ter nam brez zadržkov odstopil odličnega “vodiča” in to v paketu z autoroute karto - WHAT? - brez katere, bi bili itak pečeni.

Rezime: Na meji nismo delovali sumljivo …

Sila ljuba lokacija, ki diši po maminem štrud .. akhm, naši Metelkovi, je za razliko od slednje n-enot bolj urejena, okolju bolj prijazna, prepolna kulturnih dogajanj in zanimivih koncertov, bleščečih WC-jev in zastonjskih brošur ter občasnih cvetk, kot je bila tale - Caribou, Ca-ri-booouuuu.

Kanadčan Dan Snaith, je po pubertetniških udejanjanjih v različnih glasbenih skupinah, ubral pot staršev ter se posvetil matematičnemu študiju v Londonu, kjer je tudi uspešno doktoriral. Šolske obveznosti je spretno združeval z glasbenimi popotovanji ter razmeroma zgodaj - pod psevdonimom Manitobe - izdal dva odlična albuma, vse dokler se ni, zaradi grožnje z milijonsko tožbo, odločil za preimenovanje v Caribou, kot navdih po acidnem popotovanju. Že zelo mlad je kazal naklonjenost raznim snemalnim tehnikam ter se tako, predvsem na račun enormnih stroškov snemanja, odločil glasbo ustvarjati kar doma. Začetni pohodi so vsebovali številna izposojanja ritmičnih sample-ov, okrog katerih je gradil skladbe z močno avtorsko noto, vštevši elemente krautrocka, psihadelike, ambientalnega popa/noisea ter skupek dodobra začinil s prefinjeno mero elektronike. Veliko časa je namenjal produkciji ter se s pomočjo bogate širine žanrskih izletov, spretno kosal z enoličnostjo.

Vir Slike

Zaključeni doktorat, leto nenehnega ustvarjanja ter 100% posvečenost glasbi je obrodilo Andorro, kamor je Snaith postavil fiktivne like v obliki naslovnih skladb - zgodb - ter jim tako podaril življenje. Ustvaril je bombastičen album, pod opaznim vplivom britanskega vala 60-ih. Inštrumenti so prvič v celoti odigrani v živo, pozornost je tokrat usmerjena predvsem v grajenje bogatih aranžmajev, kjer Dan v sodelovanju s prijetnimi pop melodijami ter bogatim izborom glasbene opreme, prvič dodobra izpostavi svoje vokalne harmonije, ki hkratno ustvarjajo precej zasanjano vzdušje. Ritem je še vedno poudarjen a tokrat ne ključnega pomena, saj so skladbe po sebi izredno močne/kohezivne, nekoliko drugače zastavljene ter zaradi surove - shoegazovske - produkcije dodobra zakrivajo svojo vsebino.

Več kot odlična popotnica za koncert, ki je zaradi nekorektnih organizatorjev ter samega koncertnega prostora, žal izpadel sila povprečno. V nabito polni Galeriji je bilo komaj kaj prostora, o zraku ne duha ne sluha, kaj hitro pa sem bil postavljen pred dejstvo, da kajenje v hrvaških klubih , še zdaleč ni odpravljeno. Kljub izredni bližini odra je bil pogled na koncertno dogajanje praktično nemogoč, saj odra sploh NI BILO. Sila skromno ozvočenje je nudilo le številne piske, mnogotera prebijanja ter močno izpostavljene bobne, ki so posledično dušili ostale segmente. Dejstva, ki so na žalost povsem zasenčila samo muziciranje na odru, kjer je potekalo sila pestro in energično dogajanje, sploh v kombinaciji bobnarskega dua ter sila všečne animacije. Dan je, ob nenehnih instrumentalnih preskakovanjih, deloval sila zadržano ter občinstvu le občasno namenil kak skromni Thank You, je bil pa zato nad odzivom vidno navdušen. Repertoar je razumljivo zajemal predvsem Andorrino zapuščino ter povsem pričakovani biss, v katerem so si vsi člani koncertne zasedbe, na perkusijah vidno dali duška.

Epilog: Pregrešno drag album, veliko tramvajev, nice trip.

Matematični koncert, z žal napačnim rezultatom.

100%

0%

5 komentarjev

Album Review: El Guincho - Alegranza

Objavljeno 29. februar 2008, avtor lukav.
Kategorija: Poslušam, OcenaEna, Review, Glasba.

Vir Slike

Group: El Guincho
Album: Alegranza
Genre: Sample Based Electronic
Lenght: 40:02
Label: Discoteca Oceano
Year: 2008

Ob omembi imena Pablo Díaz-Reixa nikakor ne moremo obiti Noaha Lennoxa, bolj poznanega pod psevdonimom Panda Bear. Oba namreč ustvarjata v žanrsko precej sorodnih skupinah, oba imata na tapeti odlična solo projekta, za njuni zadnji izdaji pa sta ustvarjalni navdih oba poiskala kar v samem “osrčju” Pirenejskega polotoka - seveda ločeno.

Noah Lenox (Panda Bear) na Person Pitchu ne počenja prav nič presenetljivo novega kot sicer pri matični zasedbi Animal Collective. Običajne pop forme secira do neprepoznavnosti, slednje pa nato servira v precej konfuzno, a hkrati lucidno celoto. Bistveno večjo vlogo v povezavi z El Guinchom igra zadnji plošček Animal Collective-ovcev, Strawberry Jam. Slednji so začetno, žanrsko precej svežo - eksperimentalno - zasnovo, sčasoma povsem razumljivo nadgrajevali ter nam na predhodniku Feels že nakazali premik v precej bolj spevne - popovske - vode. Strawberry Jam je posledično pomenil še korak dlje. Destruktivne naravnanosti je bistveno manj, le ta pa je zapakirana v pristnih, spevnih melodijah (Peacebone, Chores ..), pri čemer jim je s skladbo Fireworks uspelo lansirati celo odmevnejši single ter se hkrati postavili pred dejstvo - bolj pop, bolj top.

Pablo Díaz-Reixa s projektom El Guincho nadaljuje tam, kjer so Animal Collective zaključili. Na Alegranzi se mojstrsko poigrava s kopico samplov, loopov ter amalgamom različnih glasbenih vplivov, vštevši tradicionalno/etno glasbo, ki jim ob poudarjenem ritmu doda precej bolj plesno zasnovo. Zasanjanih trenutkov ter noiserskih izpadov je posledično manj, s čimer nam El Guincho ob tropskem pridihu ter precej mehkejši produkciji, pred nos potisne popolnoma slečene Animal Collective (Fata Morgana). V sam igrivi, precej veder koncept plošče odlično sovpada španska lirika, ki Alegranzo, kot nenaseljeni otok v Kanarskem otočju napolni z življenjem.

El Guincho - trip for cocke, anyone?

8/10

El Guincho - Kalise

100%

0%

Brez komentarjev

FabChannel, Pitchfork.tv, VIRV

Objavljeno 25. februar 2008, avtor lukav.
Kategorija: Internet, Glasba, Koncerti.

Vir Slike

Pred časom sem že omenjal Fabchannel kot stran, preko katere si je moč ogledati številne, žanrsko precej raznolike koncerte. Black Keys, Arcade Fire, Bright Eyes, CSS, Frank Black, Spoon, Add N to (X), Okkervil River, Bloc Party, Iron & Wine, Of Montreal predstavljajo le peščico mnogoterih posnetkov, obenem pa nam ponujajo tudi čisto prave webcaste, katerih evidenco vodijo v rubriki Coming Up ter s tem pridno skrbijo za širjenje koncertne baze. Nocoj pripravljajo webcast zasedbe Los Campesinos!, ki bo, po odličnem EP-ju Sticking Fingers Into Sockets, pospremil izid pravkar izdanega prvenca Hold On Now, Youngster ..

Vir Slike

Po naključju sem ravno danes naletel na VIRV, ki se predstavlja kot revolucionarna, spletna indie glasbena televizija. Ponuja nam 24 urno predvajanje glasbenih videospotov raznih indie izvajalcev, med ljubljence pa uvrščajo Arcade Fire, Bright Eyes, Architecture In Helsinki, Of Montreal ipd. Pred uporabo je potrebno namestiti RayV plug-in, ki ga najdete kar na njihovi strani, po približno dvournem predvajanju pa lahko rečem, da se med precejšnjim povprečjem da izslediti tudi kaj zanimivega, nekoliko najeda le precej opazno ponavljanje skladb.

Revolucionarno? Not Really, čeprav bi se z nekaj smotrnimi potezami, v prihodnje lahko nadejali čisto prave, predvsem pa zanimive spletne, indie glasbene televizije.

Pitchfork.tv od 7. aprila dalje ..

In addition, Pitchfork.tv will become the first online video channel to screen full-length feature films, vintage concerts, and music DVDs free of charge. From the Pixies’ 2004 reunion tour film LoudQuietLoud and Todd Phillips’ notorious GG Allin documentary Hated, to Jimmy Joe Roche & Dan Deacon’s acid-drenched visual art piece Ultimate Reality, Pitchfork.tv will highlight a different film each week in its entirety.

Več tukaj

0%

0%

2 komentarja

Kaj že?

Objavljeno 18. februar 2008, avtor lukav.
Kategorija: life, Zgodbe Okrog in Okrog.

Rojstni dnevi so zares čudni. Celo leto ga tako nestrpno pričakujem, ko pa pride, sploh ne vem, kaj bi z njim počel. Že od nekdaj se na roj. dan zvrsti kopica najbolj neverjetnih dogodkov, ko se vprašaš a je vse skupaj sploh vredno(?), danes pa začuda še tega ni. Vse je tako puhlo in prazno, kot se za ponedeljke spodobi, daleč od doma in najdražjih (melodrama) in daleč od .. ?

Fuck that, če ni nikjer nikogar, ga bom praznoval pač sam. Moral sem se prepričati, da je današnji dan pomemben, da sem ravno danes star 12 let in da se sebe še kako spodobi obdarovati. V Mullerju sem izbrskal Toma Waitsa. Prodajalec se je celo nekaj trudil z izgovorjavo imena, pa sem imel komaj kaj volje za tisti hvala in nasvidenje. Mule Variations je verjetno najlepše darilo, kar sem si jih kupil - pa saj to rečem vsako leto (seveda vsakič okronam drugo) - dnevu primerno pa še tako prekleto paše. Toma Waitsa imam danes še raje, saj mi edini krajša tako zelo dolge ure, za razliko od mnogih čestitk je edini tukaj in zdaj in v končni fazi, je edino njegov namen dosežen. Pa mi to ni bilo dovolj. Moral sem v Mc-ja na frenč frajs, ker, ker ne vem, moral sem! A ni to dovolj? Nisem ga zalil s Coca-Colo, kljub temu, da so se na poti zlato šajnali Zero migljaji.

Nazadnje je padel še Konzorcij, kjer sem se ob vseh reklamah za Harry Potterja odločil, da ga ne bom kupil. Rowlingova je že tako rič kot sam hudič. Vzel sem si Štefančičev Greatest Hits, ker sem si ga tako zaželel ponovno brati in po prihodu domov, to tudi nemudoma storil. Zbudil me je telefon, pa še enkrat in še enkrat. God NO! And Now What? Ličim na Roberta Smitha po zares slabem koncertu, počutim se verjetno še slabše. Zvečer me čaka Drama - na sporedu Jagababa - potem pa tako zasluženo pivo. Konec asocialnosti? Hope so.

Tom Waits - Hold On

0%

0%

7 komentarjev

iPod: Letter A, Part III

Objavljeno 10. februar 2008, avtor lukav.
Kategorija: Poslušam, iPod, Glasba.

Atlas Sound

Bradford James Cox, pevec odličnih ambientalnih punkerjev Deerhunter, se je po seriji EP-jev odločil za svoj prvi samostojni album Let the Blind Lead Those Who Can See but Cannot Feel. Za potrebe le tega se je tokrat poslužil laptop tehnike ter ga v celoti posnel in sproduciral kar doma. Rezultat je izredno zanimiva ter premišljena, zasanjana ambientalna pop plošča na kateri bomo težko ubežali melanholiji ter manični sporočilnosti, ki jo ta nosi. Veliko je poigravanj z elektronskimi vložki, ki so v večini kar osnovni graditelj skladb, zasanjani vokal pa je mestoma pomaknjen nekoliko v ozadje, kjer Bradford - načrtno - v ospredje postavlja samo razvijanje skladb, česar smo vajeni že iz ustvarjanj matičnega banda. Plošček uradno izide 19.2., ker pa distribucije pri nas, kot smo že navajeni, ne bo, si ga lahko priskrbite pri najbližjem odjemalcu zvoka.

Bonus: Blog

Atlas Sound - River Card

Amon Tobin

V Braziliji rojeni DJ Amon … Tobin, je ljubezen do hip-hopa, jazza, electro funka, junglea, okusil šele po prihodu v Anglijo. Sprva je muziciranje izdajal pod psevdonimom Cujo, katerega ime je prevzel po romanu Stephena Kinga, vse dokler ga ni 97-ega pod okrilje vzela založba Ninja Tune, kjer je še istega leta - sedaj s pravim imenom Amon Tobin - izdal odlični “prvenec” Bricolage z izredno močno Hip-Hop produkcijo. Amon v enormno jungle ritem sekcijo odlično vpleta jazz, blues, trip/hip hop ter nemalo zvočnih eksperimentov, ki so postali kar njegov zaščitni znak, saj veliko svojega ustvarjalnega časa namenja prav zbiranju raznih “živih” zvokov, ki jih nato obdela do neprepoznavnosti, kot je to denimo storil na zadnjem studijskem albumu Foley Room.

Bonus: Za vse igračarje velja omeniti, da je glasbeno predlogo Ubisoftove Splinter Cell 3, pripravil prav on.

Amon Tobin - Four Ton Mantis

The Angels Of Light

Po razpustitvi post-industrialnih noiserjev Swans, se je idejni vodja Michael Gira lotil povsem novega ter nadvse zanimivega projekta Angels Of Light, v katerem združuje številne newyorške kolaborante, ki so mu tako v pomoč pri povsem novi glasbeni usmeritvi. Girov eksperimentalni folk je tokrat ušesom precej bolj prijazen, kljub temu, pa se zapuščini Swansov ni povsem odrekel - All Souls’ Rising, Rose Of Los Angeles, … - kjer še vedno ohranja težke basovske linije, ki se tokrat v nekoliko predrugačeni godbi še najbolje priležejo skupku Cave/Waits zapuščine.

Angels Of Light - Promise Of Water

Povezava do prejšnjih zapisov:

iPod: Letter B, Part II

0%

0%

Brez komentarjev

Bob Dylan Prihaja V Ljubljano!??!!??

Objavljeno 7. februar 2008, avtor lukav.
Kategorija: Reci Bobu Božo, Glasba, Aktualno, Koncerti.

Dobili smo Scorsesejev No Direction Home, dobili smo Modern Times, dobili smo Dylanovo upodobitev v paketu I’m Not There in kot kaže, dobimo Dylana tudi v ljubljanski Hali Tivoli!! Tole je prišlo danes v moj mailbox AAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAA! I hope it’s true ..

18.06.2008 prihaja v Ljubljansko Halo Tivoli stari rocker Bob Dylan.
Zaenkrat še ni kaj veliko informacij o koncertu, vsekakor pa bomo izbrskali potrebne podrobnosti (cena, kategorije, setlist), da bo informacija popolna.
Ostanite na zvezi

Vir

Tista oznaka “stari rocker” izpade sicer rahlo plehko, je pa vsaj vir zanesljiv. Sedaj samo pesti skupaj, saj veste, da ne odpade.

Bob Dylan - Subterranean Homesick Blues

No Direction Home Trailer

I’m Not There Trailer

0%

0%

12 komentarjev

Album Review: Vampire Weekend - Self Titled

Objavljeno 6. februar 2008, avtor lukav.
Kategorija: Poslušam, OcenaEna, Review, Glasba, Aktualno.

Vir Slike

Group: Vampire Weekend
Album: Vampire Weekend
Genre: Indie Pop/Rock
Lenght: 34:13
Label: XL Recordings
Year: 2008

New York je nedvomno poskrbel za kopico zvenečih imen v rockovski zgodovini, spomnimo se samo Warhol-ovih Velvet Underground, Talking Headsov, Sonic Youth ipd., New York je, s Strokesi na čelu, prav tako sokrivec za obuditev garažnega rocka in takojšnje epidemije na mainstream sceni, kjer si je vsakdo zaželel priboljškov, iz New Yorka pa prihajajo tudi tile mladci - Vampire Weekend - ki so na svoj račun prišli ravno z bloganjem.

Pod okriljm britanske neodvisne založbe XL Records (MIA, Thom Yorke, White Stripes, …), so pred dnevi izdali odlični istoimenski prvenec, ki med kritiki že beleži številne hvalospeve. Lotili so se nadvse zanimivega podviga, ljubezen do klasične glasbe ter afriške godbe so spretno združili v celovito enoto, jo oplazili z zapuščino Petra Gabriela ter se navdali s Strokes-ovsko svežino prvenca Is This It in to, verjeli ali ne, nadvse uspešno.

Who gives a fuck about an Oxford comma?
I’ve seen those English dramas too
They’re cruel

Stvar je zasnovana sila enostavno. Bas se drži nekoliko v ozadju, a ob pomoči perkusij odlično zapolnjuje prostor ter strukturira celostno podobo skladb, ki so v večini zgrajene ravno okrog njegovega pulzivnega “udrihanja”. Kitara se običajno vključuje šele iz drugega plana, njeno vlogo pa več kot odlično nadomeščajo klaviature. Afriško navdahnjeno ritem sekcijo spretno kombinirajo z modernejšimi prijemi, ki pa kljub vsemu ne presežejo meje minimalizma, vanjo pa občasno, ob pomoči godal, odlično vpletajo tudi klasične vložke, ki jih umetelno vključujejo v popovsko strukturo skladb (M79, ..). Minimalizmu navkljub, so vloge med posameznimi segmenti odlično porazdeljene, ključnega pomena pa je ravno topel, mladostniški, nekoliko Gabrielovsko obarvani vokal Ezra Koeninga, ki s svojimi interpretacijami skladno povezuje konce ter mojstrsko zapolnjuje praznino.

Več kot odlična letina v novem letu, ki v že nekoliko zdolgočaseni sceni deluje tako prekleto sveže!

8.6/10

Mansard Roof

Oxford Comma (live)

A-Punk

0%

0%

3 komentarji