Gowns v Shotu

Vir Slike

Kraj: Shoto Klub, Izola
Vstopnina: 4EU

Že dolgo je tega, odkar sem si v Shotu ogledal kak koncert. Navadno so se ti vršili ob nepravih dnevih, s čimer so se pojavili tudi posledični zapleti v usklajevanju, ali pa je do spremembe plana prišlo v zadnjih trenutkih. Včeraj nisem motil nikogar – pa tudi sebe nisem pustil motiti, pograbil sem iPod, na katerem se je že ‘’sukala” zadnja izmed stvaritev kalifornijskih Gowns ter jo ubral pod Belveder, na dozo eksperimentalne glasbe, ki se je na koncu izkazala za več kot odlično izbiro.

Minimalističen, precej psihadelično-eksperimentalen album Red State, na katerem je moč zaznati precej brenčanja, momljanja ter monotonega petja v družbi folk kitar ali syntha – običajno pa kar obojega, z na trenutke noiserskimi izživljanji ter pridihom popa, je služil kot odlična popotnica, še zdaleč pa ne kot zapolnitev tega, kar Gowns v živo dejansko so.

Gowns

Live act je daleč od CD-jke. Ni jih strah polnosti zvoka, ki ga dodatno nadgradijo z violo (na trenutke zaznati tudi na albumu) ter kopico efektov, tako na basu, kitari, kot tudi synthu, k zapolnitvi zvoka pa odločno pripomore tudi bobnar, ki te z nenehnim poigravanjem ter menjavanjem činel, ki so veselo poplesavale zdaj sem, zdaj ter z enormnem udrihanjem večkrat pripravi do, na albumu tako ”odgriznjenega” groova. Vajeti so v osnovi prepuščali Ezri (synth/effects, ex. Mae Shi), ki si je z Eriko (ex. Amps For Christ) vokalno interpretacijo pogosto izmenjaval. Pri slednji sem asociacijo večkrat iskal v pokojni Nico, predvsem zaradi barve in zmogljivosti vokala ter učinka le tega na samo glasbo (could be wrong).

Vsekakor dober koncert, ki je za smešne 4 evre + značko (yay, so happy) upravičil vsa ”pričakovanja” ..

Na koncu sem celo razmišljal o nakupu albuma ter se v zadnjem trenutku odločil za majčko, ki so šle odlično v promet . Ne vem zakaj sem izbral ravno modro, morda ker je bila zadnja. Po vsej verjetnosti mi je prva padla v oči, ob takih priložnostih pa ne razmišljam kaj dosti ..

Gowns

liFFe dAY 546 – Vratne Lahve, ENd

Liffovi gledalci smo oz. ste (sam sem odrezke kart raje prihranil za spomin AAAAAAAAAA ok ok ..) zlati kolut dodelili češkemu filmu Vratne Lahve. Zanimivo je bilo spremljati vse te nasmeške, ki so se bohotili na obrazih zapuščajočih, pa tudi gneča pred škatlo z glasovnicami je bila enormna. V trenutku mi je bilo jasno, da bo Jan Sverák z lahkoto pometel s konkurenco in to povsem upravičeno. Grenak priokus se mi je porodil šele v samem zaključku projekcije, ko sem ugotovil, da je vsega konec. Z veseljem bi se še enkrat krohotal prigodam Zdeneka Sveráka, pa tudi Andersonovo mojstrovino bi ponovno okusil. Navadil sem se tistega skakanja iz dvorane v dvorano ter kljub temu, da me je kolovratenje vidno utrudilo, bi se po prespanem tednu zadeve z veseljem lotil še enkrat. Kar takoj, ZDAJ! Za mano je tako trinajst projekcij, od tega kaka polovica vrednih ogleda, ostalo pa je bilo zanimivo vsaj videti. I’m gonna miss my buddy ..

Vratne Lahve

Vir Slike

Dobro poznani Kolja, ki si je 96-tega leta prislužil oskarja za tujejezični film, je le del plodnega sodelovanja med očetom scenaristom ter glavnim igralcem Zdenekom in sinom režiserjem Janom Sverák. Triologija, v kateri sta poleg Kolje še Obecná skola ter zgoraj omenjena Vratne Lahve, na humoren način uprizarja vsakdanjik pod vplivom različnih političnih režimov, s katerimi se je po vojni srečeval češki narod. Če je v Koliji zgodbo povezovala represivnost komunistične oblasti, pa smo v Vratnih Lahvah priča predvem pohlepnemu kapitalizmu. Toda kapitalizem ni osrednja tema filma, kljub temu, da odločno pripomore k samem odvijanju ter dojemanju zgodbe. Jan že v prejšnjih filmih odlično izrablja politične režime, v katerih se je znašla vojna ter povojna češka generacija ter z njihovo pomočjo ustvarja vzdušje, na katerem starejši Sverák mojstrsko gradi zgodbo.

Vratne Lahve je zgodba o staranju v kateri se Josef Tkaloun (Zdenek Sverák) ne more sprijazniti z dejstvom le tega. Svojo ”vitalnost” izrablja za beg pred realnostjo ter mukotrpnimi soočenji z ženo, ki mu mestoma očita nezvestobo. Ko mu med predavanjem popustijo živci, zapusti mesto profesorja ter se raje preizkusi v vlogi kurirja – neuspešno. Naposled svoje zadovoljstvo odkrije v mestni trgovini, kjer prevzame vlogo skladiščnika ter postane zaupnik mnogih strank, a le do dne, ko okence zamenja čisto pravi avtomat za sprejemanje steklenic.

Vratne Lahve je torej film o brisanju mej. Kljub temu, da je v filmu predstavljen upokojenski par, smo priča običajnim družinskim prepletom, ki so še kako značilni, tudi za našo družbo. Josef v sanjah nenehno doživlja seksualne ekscese ter sanja o brkih dekletih, ki jih srečuje na skladiščni okenski polici. Tudi ženin sum nezvestobe ter strah pred ohladitvijo ljubezni je še kako prisoten v vsakdanjiku, pa tudi flirtanje in želja po nečem novem, s čimer nam Jan pred oči zabriše mejo staranja ter nam kot protiutež, postrže z ločitvijo njune hčerke. S tem pa nas postavi pred vprašanje o smiselnosti monogamije v kapitalistični družbi oz. pred dejstvo o staranju kot plod ”bujne” domišljije.

Navezanost na ljudi, s katerimi si Josef vsakodnevno izmenjuje steklenice je režiserjev oz. scenaristov očiten krik po nostalgiji, po simpatiziranju s preteklostjo v času komunističnega režima, ko je navidez še zmeraj vladala kohezivnost naroda. Stiki z ljudmi Josefu pripomorejo k ohranitvi zakona, ki ga je na trne postavil kapitalistični režim z razvrednotenjem osnovnih socialno-družinskih načel. Potem, ko vsem okrog sebe skuša urediti ljubezensko življenje tudi sam uvidi, da se nikakor noče spremeniti v avtomat za sprejemanje steklenic (kot simbol kapitalizma), ubere drugo pot ter za štirideseto obletnico poroke ženi pripravi prav posebno presenečenje.

Vratne Lahve – Official Trailer (non English)

liFFe Day Gimmy fiVE

These Shoes Weren’t Made For Walking ..

Na ljubljanskih ulicah vse pogosteje naletavam na neokusnosti, kot so takile škornji ..

Vir Slike

Nisem si mogel pomagati ter si priskrbel tudi svoj ”par” …

… ki se po potrebi, celo prilagaja počutju …

Happy

Kinky

… in ga, na srečo, ni potrebno peljati na sprehod ..

Dokumentarec Tedna – Joy Division: Under Review

Precej ironično je, ko se sprehajaš med paleto tv programov in na TV PINK naletiš na Sex Pistols. Prvič sem priča temu, da z ekrana ”ta rožnatega” niso zevale silikonske ustnice plastičnih ”bejb”, marveč sam Johnny Rotten (John Lydon), ki s svojo podobo še kako provocira samo ”ideologijo” Pinka. Hja, očitno ne štrajkajo samo Hollywoodski scenaristi .. Sicer pa tale objava ne bo namenjena Pink TV-ju, pa niti Pistolsom, no ja! Na nek način že ..

Če sem že v osnovi pričel zapis brez konteksta, naj priložnost izkoristim še za tole odlično skladbo ..

Danielson – Did I Step on Your Trumpet

Vpeljujem novo rubriko – če bi temu lahko tako rekel – dokumentarec tedna. Upam, da bom v tednu dni uspel požreti kakega izmed njih ter ga posledično priporočiti ali pač ne .. Tematika bo po vsej verjetnosti odvisna od zaloge/počutja – za enkrat je na listi (guess what?!) precej glasbenih.. Mnja, dokumentarci so ql ..

Joy Division – Under Review (2006)

Vir Slike

Zabavno bi bilo vpogledati v stare blogosove zapise ter ugotoviti, kolikokrat se je v zadnjem mesecu dni pojavila besedica Control. Duh Joy Divisionov še kako živi, tako da se mi je zdelo povsem smotrno za prvi korak izbrati prav nekaj iz njihove ”zapuščine” ..

Dokumentarec nas že na samem začetku vrže v samo dogajanje punkovske scene v Veliki Britaniji ter množičen vpliv Sex Pistolsov na formacijo novih bandov, med drugim tudi Joy Division – Nothing New I’d Say .. Predstavi nam celotno studijsko diskografijo po ‘’song by song” principu (izpostavili kakopak ključne skladbe), nekaj insertov iz 24 Hour Party People, vmes kak koncertni posnetek ter zvočni zapisi Ianovega govora.

Če ste v Controlu pogrešali predvsem govora o glasbi, je tale dokumentarec bolj skromno dopolnilo, ki pa ni nujno slabo. Vsem, ki Joy Divisione šele spoznavajo, v dobri uri (70 min) ponudi nekakšen ”wikipedijevski” vpogled, začinjen s komentarji raznih novinarjev, vsem ostalim pa le tu pa tam ponudi kako cvetko. Pogrešani pa so predvsem razni intervjuji s preostalimi člani ali denimo Tony-jem Wilsonom, torej informacije iz prve roke.

Precej je tudi govora o Hanettovem vplivu na zvok Joy Divisionov – diskoidnosti zvoka, ki je kasneje močno vplival na glasbeno sceno 80-ih let – ter eksperimentalnem vrhuncu na zadnjem studijskem albumu Closer. Ian izid albuma ni dočakal, je pa zato pripomogel k sestavi ovitka, kateremu je posvečenih tudi nekaj besed, kjer špekulirajo predvsem o Ianovem simpatiziranju s smrtjo. Kot zanimivost izpostavijo še naslov otvoritvene skladbe Atrocity Exhibition, ki ga je Ian povzel po knjigi svojega velikega literarnega vzornika/vplivneža J.G. Ballarda. Pa tudi ovitek predhodnika Unknown Pleasures ne zaostaja (rentgenska slika umirajoče zvezde) saj naj bi, kot eden izmed prvih bandov, okusno uporabili minimalizem artworka.

Under Review: No ja ..

UPDATE:

tukaj si lahko preberete še Antenin intervju s Corbijnom ..

Interview: Kevin Koradin – Tide

Vir Slik

Tide so pred dvema letoma kot iz topa izbruhnili s prvencem Seven Days. Pozitivne kritike ter odlični živi nastopi so jih kaj kmalu postavili med samo smetano slovenske glasbene ‘’srenje”. Pred izidom novega albuma (3.12.) z naslovom ”Nothing To Lose”, si je nekaj časa za odgovore vzel frontman zasedbe Kevin Koradin ..

°lUKA.V: Pozdravljen Kevin, Kako smo?

Kevin: Super, postaja spet pestro pred izidom albuma. Mislim, da bo to oz. naslednje leto zelo delovno.

°lUKA.V: Preden začnem me zanima, kateri je zadnji album, ki si ga kupil in zadnji glasbenik, ki te je impresioniral?

Kevin: Zadnji album, ki sem ga kupil je ”Let Love In” od ”the Goo Goo Dolls” – tak zrel adult rock, najbolj pa me je letos impresioniral John Mayer.

°lUKA.V: Kako se je z leti, od recimo Revolverjev, spremenil tvoj glasbeni okus in v kolikšni meri je le ta vplival na glasbeno ustvarjanje?

Kevin: Moram reči, da sem že zelo zgodaj kot ”mulc” začel poslušati rock, hard rock, arena rock – kakorkoli že – vmes sem pa imel fazo, ko sem poslušal metal pa alter, ki pa ni trajala dolgo. Hitro sem se spet vrnil na tisto kar mi je zares všeč in mi najbolj leži. Mislim, da se moj glasbeni okus ni toliko spremenil, kot se je dojemanje samo in želja po tem, da bi z njo sporočal nekaj konkretnega. Seveda poslušam tudi druge zvrsti glasbe kot je soul, blues, brit pop / rock, klasika, osemdeseta, … Glasbe ne sortiram po stilu, ampak samo po tem ali je dobra ali slaba, zame je to edini kriterij.

°lUKA.V: Po precej pisanem ovitku s prejšnjega albuma, ste tokrat izbrali kombinacijo nebeško modre in srebrne (little bit of white). Modni krik ali barvi, s katerima se trenutno najlažje poistovetite?

Kevin: Želeli smo, da je vse bolj enostavno in direktno tako, kot je tudi sam album ”Nothing To Lose”. Hoteli smo nekaj bolj urbanega in brez kiča. Sam album se v osnovi osredotoča na neko socialno tematiko, tako da se nam pisan ovitek ni zdel preveč primeren. Bistvo pa je, da smo pri tem albumu, mi kot band, dobili tisto, kar smo zares želeli – to je plod našega dela in idej – ki je prišel veliko bolj do izraza kot na Seven Days, ko je vse nastalo zelo na hitro in nas je veliko stvari obšlo.

°lUKA.V: Po izredno uspešnem prvencu ”Seven Days”, je nastopil čas za ”Nothing To Lose” .. Poznano je, da so nasledniki navadno odločujoči. V kolikšni meri ste ta pritisk čutili pri ustvarjanju in v čem se način dela razlikuje od prvenca?

Kevin: Pritisk je seveda vedno prisoten. Do neke mere je to pozitivno, vendar smo ga uspeli prebroditi z željo po tem, da se predstavimo publiki kot to kar smo sedaj. Saj tistim, ki vedo, da je bil ”Seven Days” posnet že dolgo nazaj, je lahko povsem jasno, da ni bil ravno zrcalna slika skupine danes. Verjamemo v to kar delamo in glasba, ki smo jo posneli za novi album je tisto, kar želimo danes kot skupina Tide predstavljati.

Tide – Evolution

°lUKA.V: Ponovno ste snemali na Nizozemskem, pri čemer je sodelovala praktično ista ekipa. Zakaj ravno Nizozemska?

Kevin: Zato, ker so ljudje s katerimi sem tam delal profesionalci. Z njimi gojim dober prijateljski odnos še iz časov, ko sem tam živel in delal (studijski glasbenik). Vedeli so kaj želimo in dobro poznajo karakteristike zvoka skupine Tide. To nam je poenostavilo veliko stvari, kar je pripomoglo k hitrejšemu snemanju albuma.

°lUKA.V: Kaj pa oprema? Sklepam, da na Nizozemsko niste vlačili svoje, ali pač … Kaj si torej uporabljal za snemalne potrebe?

Kevin: V glavnem smo s seboj vzeli skoraj vso opremo, ker je le ta sestavni del našega zvoka. Smo pa seveda uporabili še nekaj dodatkov, ki so navadno na razpolago v snemalnih studijih, npr. klaviature, orgle, klavir, razni efekti, ipd.

Sam sem v glavnem snemal s svojo opremo obenem pa nasnemal kar nekaj akustičnih kitar, ki so prav tako novost v primerjavi s prejšnjo plato in nekaj klaviaturnih vložkov, ki pa, za razliko od ”Seven Days”, niso bili samplani marveč odigrani v živo.

°lUKA.V: Če ste na ”Seven Days” pretežno žagali, pa je na ”Nothing To Lose” moč zaznati precej kitarske melodike. Ali so časi nažiganja za vami in je to glasba, katero ste vedno želeli ustvarjati – brezčasni rock?

Kevin: Kot večinski avtor lahko rečem ”DA”. Tako glasbo sem si vedno želel ustvarjati in sem zelo vesel, da imam ob sebi ekipo s katero lahko tako glasbo delam in igram ter da v tem hkrati tudi uživamo. Dolgoletne izkušnje so mi pomagale, da mi je sedaj lažje aranžirati komade in jih oblikovati tako, kot si zares želim. Seveda ne smem pozabiti, da je tukaj vloga ostalih članov ravno tako pomembna, da razumejo to glasbo in ji dodajo svoj pečat.

°lUKA.V: Produkcijsko niste kaj dosti eksperimentirali, je pa zato album precej bolj dorečen – bojda ste ga v celoti posneli v živo.

Kevin: Eksperimentirali nismo zato, ker smo točno vedeli kaj si želimo. Čisto vse ni bilo posneto v živo, je pa veliko stvari odigranih tako, da smo vsi skupaj razporejeni po različnih studijskih sobah s čimer smo ohranili tisti ”feeling” in zvok, ki ga imamo tudi v živo.

Po posnetem pilotu za vsako pesem, smo po potrebi nasnemavali dodatne inštrumente ter v post produkciji pri mixu še popravljali detajle. No, vokale sem seveda snemal posebej.

°lUKA.V: Prvi single ”Waiting For The Rain” (premierno ga lahko poslušate tukaj) je odlična, Radio Friendly balada z velikim potencialom. Kdaj lahko pričakujemo spot in ali je ”Nothing To Lose” album, s katerim boste poizkusili prodreti čez okvirje Slovenije?

Kevin: Spot upam, da bo pripravljen še pred novim letom, snemal pa ga bo kot kaže kar Ven Jemeršič.

Definitvno je to album, s katerim se želimo zares predstaviti tudi izven Slovenije. S tujino smo ”flirtali” že lansko leto, pa tudi letos ( Srbija, Hrvaška, Avstrija ) verjamem pa, da bomo to ”flirtanje” sedaj še bolj poglobili. Seveda je pa to v rokah založbe in managementa, ki jim moramo pri sklepanju odločitev zaupati.

Vir Slike

°lUKA.V: Za sabo imate paleto odmevnih nastopov, kot so denimo Exit Festival, nastopali ste kot ena izmed treh skupin na zadnji Siddhartini turneji, Rock Otočec je za vami, mini turneja po Srbiji, ljubljanski koncert z Iron Maiden, pred kratkim ste se celo potegovali za Mtv-jev izbor ”New Sound Of Europe” ter posledično nastopali tudi v Zagrebu – kako je bilo?
Nabrali ste si precej izkušenj. Kako so le te vplivale na vas in kaj ste od tega odnesli?

Kevin: Vse te izkušnje so pripomogle, da je ta album danes posnet, da je takšen kot je ter da se je skupina izoblikovala in dobila nek svoj značilen pečat in prepoznavnost. Nedvomno je to za nas velik korak in iskreno upam, da bo tudi publika to tako sprejela ali dojela …
Pa da ne pozabim! V Zagrebu je bilo super, pravi zvezdniški ”treatment”, ki ga je seveda financiral sonyericsson.

°lUKA.V: CPZ je odprla prvo slovensko internetno glasbeno trgovino. V čem vidiš prednost spletnega nakupa in ali meniš, da je le ta primerna alternativa glasbenim ploščkom? V kolikšni meri podpiraš piratstvo, kakšen je tvoj odnos do le tega in ali tudi sam dl-jaš?

Kevin: Trgovina sedaj deluje že kak slab mesec in mislim, da je dobra stvar posebej za tujino in države kjer nimamo distribucije.
Piratstva ne podpiram, ga pa niti ne obsojam. Včasih dl-jam kak komad, če ga prav ne morem dobiti v trgovini.

°lUKA.V: Kako so se razmere na sceni spremenile za razliko izpred dveh let? Menite, da je izdajanje albumov rentabilno? Pri vsem tem se pojavlja paradoks, saj je izdajanje albumov nujno, prodaja le teh pa žal strmo upada. Kako se boste problemu ognili vi?

Kevin: Zdi se mi, da so razmere bolj ali manj enake – če primerjam kako je bilo izpred dveh let. Če želiš biti kredibilen rock band moraš še vedno posneti album, tukaj ni veliko opcij. Še posebej, če si se na začetku glasbene poti. Kako bo pa s prodajo bomo videli. Pri tem žal ne moremo kaj dosti vplivati, lahko pa samo upamo, da nas bo čim več ljudi podprlo z nakupom originalnega CD-ja.

Tide – Release My Gun

°lUKA.V: Kaj nas torej čaka? Kdaj lahko pričakujemo promocijo novega albuma in ali imate pripravljene koncertne datume, morebitna turneja? Ali se lahko ponovno obetamo kake skupne turneje – Morda ponovno z Leaf-Fat, ki bodo pri isti založbi, na isti dan, izdali drugi album ?

Kevin: Uradno začnemo s turnejo 24. januarja, ko bo tudi promo koncert /event za novi album in sicer z gosti v Ljubljanski Cvetličarni Mediapark. Tudi decembra imamo nekaj koncertov, med drugimi tudi v Avstriji, vendar ta ni v sklopu turneje ”Nothing To lose”. V glavnem pa se bomo pred 24.1. posvečali predvsem promociji, intervjujem, ipd …

Obstaja možnost, da bomo kak datum odigrali tudi s kakšno drugo skupino, čeprav nam to sedaj ni prioriteta. Za druženje z drugimi bandi bodo festivali. Z Leaf-Fat pa trenutno ne planiramo nastopov saj smo si stilsko preveč različni, da bi bila neka skupna turneja lahko smiselna.

°lUKA.V: Za konec pa še tole, kaj je Nothing To Lose?

Kevin: ”Nothing To Lose” zato, ker smo se na naši življenjski poti znašli v situaciji, ko se je bilo treba odločiti ali gremo v to ali ne – na vse ali nič. Dali smo vse in ker verjamemo v to kar delamo nimamo kaj izgubiti, lahko samo pridobimo.

°lUKA.V: Najlepša hvala

Kevin: Hvala tebi!

tide homepage
tide myspace

Tide – Brain Damage

Update:

- Release party ob izidu albuma bo 3.12.2007 v novem Saund Baru, Zaloška cesta 35, kjer si boste album po promocijski ceni lahko tudi priskrbeli. Pričetek bo ob 20.00h ..

Link do vabila ..

- Datum release party-ja je s 3.12.2007 premaknjen na 12.12.2007

20860e2ba5e7013f10e2e7925b3fae64

Holy Fuck

Vir Slike

Omg, did I swear? They Made Me Do It !!! I Swear I Won’t Do It Again …

Ime je kar posrečeno, saj se po slišanem in prebranem izraz HOLY FUCK, kar sam ponuja. ARGH I said The F Word Again. Yes the Fuck one .. Gee..

Če imate radi Battles in simpatizirate z LCD Soundsystem so Holy Fuck your new beloved buddy. Kar težko jih je opredeliti .. A je to rock, elektronika, pop, jazz, funk? Verjetno vsega po malem. Krasi jih nekakšna kombinacija lo-fi noisa, s tipično rockersko strukturo (izhajajo iz rockerskega okolja), ki v glasbo ne vnaša nikakršnih samplov, izogibajo se ”laptop” tehnike ter svojo zvočno podobo raje slikajo z živimi (in manj živimi) inštrumenti, kar me je po slišanem LP-ju naravnost presunilo. Pa ne samo to! Gre za pretežno eksperimentalen band, ki ne potrebuje nikakršnih vadb, nikakršnih smernic ampak veliko raje kot to, glasbo jemlje kot druženje z veliko mero improvizacije. Zavedajo se svojih kvalitet oz. energije med posamezniki, tako da je vsak živi nastop praktično njihov session – posledično vsak poglavje zase – hkrati pa tudi potencialni album.

Fascinira pa me tudi njihov predvsem zanimiv način dela. Po peščici odigranih koncertov ali daljši turneji vedno znova najemajo studio za dan ali dva, kjer skušajo zabeležiti utrinke zadnjih odrskih nastopov. Glasba je v studiu v celoti odigrana v živo tako, da te na albumu nenehno spremlja občutek pravkaršnjega koncertiranja v dnevni sobi, pridih studia pa sta mu dodala David Newfeld iz Broken Social Scene ter Eli Janney (Girls Against Boys).

Vir Slike

Prijel se jih je tudi nadimek ”Toronto’s Evil Super Group” saj gre za glasbenike, ki ustvarjajo v drugačnih krogih in imajo v osnovi ‘’svoje”, nekoliko bolj resne bande ter Holy Fuck izrabljajo za nekakšne kreativne ekscese. Za sabo imajo kar pestro koncertiranje s tako zvenečimi imeni, kot so Chk Chk Chk (!!!), Wolf Parade, Clinic, Cornelius, Metric ipd. ter kar nekaj festivalskih nastopov, med drugim tudi Glastonbury, kjer so imeli možnost nastopati kar dvakrat (v času trajanja festivala) . Kot zanimivost pa naj dodam, da so jim med prvim nastopom izklopili dotok elektrike že na sredi tretje skladbe, ker bi naj bili, po mnenju organizatorjev, odločno preglasni ter s tem prikrajšali 2000 glavo množico poplesavanja ob odlični glasbi.

Njihov LP toplo priporočam ..

Holy Fuck – Milkshake

Holy Fuck – The Pulse

Holy Fuck – Lovely Allen

Liars

Vir Slike

Ko sem v živo prvič videl Liarse, se nisem ravno zavedal, kak biser se mi dejansko odvija pred očmi. Moralo je biti nekje v letu 2004 (29. julij .. I took a look) v Izolskem Shoto Klubu, ko so predstavljali takrat aktualni album ”They Were Wrong, So We Drowned”. Spomnim se Angusove precej zanemarjene podobe (the opposite of the picture) in nebeško modre, razvlečene majice/puloverja. Skakal je po odru, postavljenem na prijetno teraso kluba, sam pa sem v ozadju ugotavljal kaj vse je že moral prestati njegov želodec .. Celotnega koncerta žal nisem ujel, v bistvu sem le slabo polovico, vendar dovolj, da so se mi utrdili v spomin. Glasbe na netu ni bilo težko najti, je pa bilo zato težje najti čas ali voljo.

Z zaprašenega možganskega skladišča sem jih privlekel še nekajkrat, zagotovo pa za časa ”Drum’s Not Dead” (zgolj informativno) ter dobro leto nazaj, ko mi je njihovo delo priraslo k srcu, sploh zaradi precejšnje avtorske note in eksperimentiranja, ki ju je še kako moč zaznati na poznejših izdelkih.

Prvi album ”They Threw Us All in a Trench and Stuck a Monument on Top” je odlična mešanica punk-rocka in dance-a, zgrajenega na Gang Of Four ipd. zapuščini, ki je kraljevala konec 70-ih in v začetku 80-ih, začinjena s funkoidnimi vložki, s katerim so postavili temelje za preporod punk-funk scene – predstavljajte si sodobnejše (!!!) ali pa The Rapture z nekoliko bolj rockovsko formo. Snemanje je trajalo pičla dva dni, na njem pa, kljub prvencu, ne manjka niti za njih tako značilnega eksperimentiranja. Izpostaviti velja kar polurni zaključek albuma ”This Dust Makes That Mud”.

Liars – Mr. You’re On Fire Mr.

Pred drugim albumom ”They Were Wrong, So We Drowned” jih je pričakalo kar nekaj kadrovskih sprememb ter 2 EP-ja, med katerima je eden posnet z danes vsem dobro poznanimi Yeah Yeah Yeahs. Koncertiranje s Sonic Youth ter John Spencer Blues Explosion jih je nadgradilo z bogatimi izkušnjami, kar je odločno pripomoglo tudi njihovi glasbi. Žanrski odmik ter ustvarjanje nečesa novega, drugačnega, je postal praktično njihov recept, žanrska umetelnost pa prava nočna mora.

Liars – There’s always room on the broom

Še večji šok je sledil s tretjim albumom po vrsti – ”Drum’s Not Dead”, za katerega skladbe so pripravljali že v času izdaje predhodnika ter ga nato po preselitvi v Berlin, tam tudi posneli. Tako kot že sam naslov pove, je album precej tolkalno usmerjen, ki so običajno spuščena skozi razne efekte, kar v dobršni meri pripomore k psihadelični obarvanosti glasbe. Svoje dodata še precej shizofrene spremljevalne kitare ter Angusov falsetto vokal (Thom Yorke meet Animal Collective Feeling), ki v predhodnikih ni igral tako pomembne vloge. Gre za konceptualni album, bazirajoč na yin-yang zvezi med dvema silama v procesu ustvarjanja, poosebljeni kot: Mt. Heart Attack, ki predstavlja stres in nezaupanje vase ter Drum kot utelešenje kreativne energije in produktivnosti. Celostno podobo albuma zaključuje še priloženi DVD, na katerem lahko najdemo tematsko povezane filmčke (3 i think).

Liars – The Other Side Of Mt. Heart Attack

Pred izidom zadnjega, istoimenskega albuma (Liars), so hladni Berlin, kjer so ponovno posneli dobršen del albuma, zamenjali za ZDA ter kot razlog navedli neinspirativnost berlinske glasbene scene. Album so tako dokončali v L.A.-ju, končni miks pa je pripadal producentu Garethu Jonesu (Depeche Mode) v Londnonu.

Vir Slike

Liars je tako verjetno njihov najbolj dodelan album. Precej posrečena se mi zdi allmusic razlaga, kjer so dejali, da je po dveh konceptualnih albumih največje eksperimentiranje, ki ga lahko Liarsi storijo to, da posnamejo njihovo inačico pop albuma. Osnovna ideja je bila vrnitev v čas ustvarjanja, ko koncept ni igral ključne vloge ampak je bilo toliko bolj pomembno grajenje všečnih riff-ov oz. ustvarjanje nadvse QL komadov, pri tem pa ohraniti svobodo, ki jih je tako krasila v preteklosti. S tem je dobršen del albuma, kot recimo prvi single Plaster Casts Of Everything, sestavljen iz enega samega riffa, ki se skozi pesem nenehno ponavlja. Z istega razloga je tudi album poimenovan preprosto Liars, kot nekaj enostavnega, kar nima pomena.

Ne zdi se mi prav nič čudno, da med njihovimi največjimi oboževalci najdemo band kot so Deerhunter ali pa samega Thoma Yorka, ki njihovih mojstrovin kar ne more prehvaliti.

Eden najljubših albumov leta, za katerega si je potrebno vzeti čas …

Liars – Plaster Casts Of Everything

Liars – Houseclouds

liFFe Day Gimmy FiVE – Control

Upam, da mi nihče ne bo zameril manjšega kronološkega preskoka v liFFe dogajanju, ker mi te dni kronično primanjkuje časa, s tem pa tudi komentarjev. Torkov liFFe je bil preobjesten, da bi se ga lotil prav zdaj. Raje ga bom prihranil za vikend, ko bom imel na voljo več časa, zato se bom danes posvetil včerajšnjemu Controlu, prvencu priznanega fotografa Antonija Corbijna, poznanega predvsem po sodelovanju prav z Joy Divisoni, U2 ter Depeche mode.

Pridno sestavljam mozaik preteklega večera ter hkrati ugotavljam, da si moram Control čim prej ponovno ogledati. No ja, to sem ugotovil že takoj po končanem filmu, zato sem danes tudi lovil karto za prihajajoče projekcije, žal neuspešno. Tako bo potrebno počakati na morebitno distribucijo za katero upam, da bo sadove obrodila v najkrajšem možnem času (like NOW?). Ne dogaja se mi prav pogosto, da bi doživljal nekontrolirane napade vzhičenja, niti na koncertih ne, ampak v kinu O_o?!? Ob koncertnih posnetkih mravljincev nikakor nisem mogel kontrolirati. En sam BIG wOoW! Joy Division so ga v živo resnično žgali – v dokaz poslušajte ”Les Bains Douches”. Dvakrat si v kinematografih nisem ogledal niti Titanica, ko je še vladala tekmovalnost, kdo bo večkrat videl Leonardovo smrt (Meh). Priznam! Tudi sam sem si ga ogledal enkrat, potem ko sem prešprical nogometni trening. Danes se mi obe reči zdita smešni, tista vmes pa sploh.

Po filmu tako ni ostalo drugega kot obisk pivnice. Že dolgo si tako zelo nisem zaželel piva. Pa sem stvar verjetno vseeno vzel nekoliko preresno ter si prvič naročil Guinness. Pena na vrhu je kar zabavna za izdelavo kakih beljačkov, žal pa tega ne morem trditi o samem okusu. Morda pa sem si v resnici želel kavo in me je Guinness na to opozoril. Well You never Know. Sem pa zato prepričan, da rilij tejsts fanij. S praznjenjem vsebine se mi je seveda vse bolj dopadel vendar zaradi njegove cene raje nisem pretiraval. Naprej sem srkal zeleno in …

CONTROL

Vir Slike

V prejšnjem zapisu se najde kak stavek namenjen ”otoškemu” dogajanju in the 80’s. Control v bistvu ne prehiteva kaj dosti. Manchester je bilo pretežno industrijsko mesto, za čigar glasbeno in globalno razpoznavnost nasploh, si zasluge lasti Anthony Wilson – novinar, ki je ”industrijsko” sceno propagiral z ustanovitvijo lokala The Factory ter ga pozneje primerno priredil ter preimenoval v The Factory Records, kjer je skrbel za promocijo mladih lokalnih bendov, med njimi tudi Happy Mondays, Joy Division (kasneje New Order) ipd., o katerih bo govora danes.

Če je bil 24 Hour Party People predvsem žurerski film o ”bogu” neke scene, ki nam je večkrat omogočal vpogled v svet njegovih varovancev, pa je Control precej močan vdor v Ianovo zasebno življenje. To ni film o ustvarjanju Joy Divisionov ampak o Ianu samem. Tragično ljubezenska zgodba, ki jo je Corbjin posnel po knjižni predlogi Touching From A Distance Ianove žene Deborah Woodruff Curtis.

Control je zgodba o pobegu. O mladostniških napakah, ki so bile zaradi Ianove preobčutljive narave žal usodne, o vse širšem prepadu med dvema tako različnima svetovoma, ki ju je Corbjin nalašč podkrepil s črno-belo tehniko, sploh pa je Control zgodba o osebi, katere nadarjenost je bila večja kot on sam.

Deborah – Joy Division – Poroka – Uspeh – Bolezen – Aniik – Prepad/Odtujenost – Smrt

Tako nekako bi lahko zarisali kronološki potek Curtisovega življenja, ki svoj smisel dobi šele ob podrobnejši analizi. Fant, ki je svoj čas preživljal ob poslušanjo Bowie-ja, Iggy Popa ter koketiral s poezijo, si nikdar ni zamišljal življenja rock ”zvezdnika”. Nasprotno, že zelo zgodaj je oženil Deborah Woodruff, s katero si je nadejal mirnega, urejenega in brezskrbnega življenje With Happy Ending.

Hišica iz kart se je pričela podirati nekje z uspehom Joy Division. Njuna zveza je bila z rastočo slavo vse prevečkrat postavljena na preizkušnjo, kar je Ianu še kako znalo priti do živega, pri čemer je otrok na poti zadeve le še poslabšal. Razkorak med glasbo in družino je bil prevelik, za kar je vse pogosteje zapadal v depresijo. Prepozno je spoznal življenjsko napako, ki ga je stala celo življenja. Potrebno se je zavedati, da je bil Manchester v tistih časih ”captain nobody”. Industrijsko, precej konzervativno mesto na nivoju današnjih vaških čenč, ki so znale biti vse prevečkrat neprijetne. Ian se je zavedal vse večjega družinskega bremena, zavedal se je kako zelo slab oče je. Glasbo je pogosto izrabljal za beg iz realnosti, za beg pred soočanjem. Premočan občutek krivde, da se kljub njegovemu žrtvovanju stvari krhajo na vseh koncih in krajih, ga je pogosto preobremenjeval. Že od nekdaj si je želel oditi stran, kar je bilo v nasprotju z Deborah-ino željo, ki je Manchester ljubila, ki je ljubila družinsko življenje, za katerega je bil sam odločno premlad, nedorasel.

Njegovo življenje je močno zaznamovala tudi epilepsija. V tistem času niso poznali ustreznega zdravila za blaženje oz. preprečitev napadov, tako da so bile predpisane tablete zgolj golo eksperimentiranje – temu primerni tudi stranski učinki. Ian je večkrat priznal strah, ki se ga loteva, strah ga je bilo neznanega. Z rastočo slavo so bili, zaradi načina življenja ter psihične stiske, napadi vse bolj pogosti, katere je nekako uspel krotiti z nenavadnim poplesavanjem rok, tako da nikoli ni bilo zares jasno when was the fake one .. Pogosto so ga zaradi napadov tudi predčasno odnašati z odra.

S slavo se je v ljubezensko življenje vključila še belgijska Annik Honore s katero je imel Ian kar burno razmerje ter s tem zadeve doma le še poslabšal. V enem izmed intervjujev je dejala slednje:

“I never thought I would have to do this but once the project was rolling it was better that they really understood how Ian was: attentive, emotional, solitary, sick, altruiste, comprehensive, labourous, talentful. But in daily life he could be humourous, he loved fooling around. He wasn’t gothic at all you know!

Pretirana čustvenost in občutek krivde sta ga tako močno zaznamovala, da je začel izgubljati stik z realnostjo oz. je le ta postala preobremenjujoča. Nič več uživanja v glasbi, pa niti morebitne želje o uspehu ne, razpet med dvema svetovoma je taval v blodnjah, depresiji, kar ga je dan pred ameriško turnejo, starega 23 let, stalo življenja.

O njegovi smrti zadeve niso povsem razjasnjene, saj se pojavlja vprašanje ali se je Ian dejansko obesil ali je bila usodna kombinacija alkohola in tablet, ki jih je jemal za blaženje epilepsije. Wilson je v enem izmed intervjujev dejal, da se je Ian velikokrat predoziral in z dejanji nekako opozarjal na brezizhodnost, v kateri je taval.

offtopic:

Vnaprej se opravičujem, ker trenutno nisem sposoben spisati česa boljšega in verjamem da je prebijanje med stavki precej mučno. Je že meni preveč … v bistvu nič ni dovolj dobro .. Bom pa zato vesel kakega konkretnega komentarja, ki bi zadeve bolje razjasnil. Pejte gledat!

UPDATE:

tukaj si lahko preberete še Antenin intervju s Corbijnom ..Official Trailer

Official Trailer

Joy Division – Shadowplay

liFFe Day 333.333

liFFe Day 333.333 – This Is England

THIS IS ENGLAND

Vir Slike

This is England je – grobo rečeno – lahkotna različica ”American History X-a”, postavljena v začetek osemdesetih let ter podkrepljena z dobršno mero humorja, kot se za Britance tudi spodobi. Precej podobni sta si tudi zgodbi, saj tako kot v ”X-u” tudi tukaj spremljamo pripoved nič hudega slutečega najstnika Shauna (vse pohvale Thomasu Turgooseju), ki po smrti očeta v anglo-argentinski vojni svoje otroštvo preživlja v dolgočasnem angleškem mestecu – Nottingham. Film, podkrepljen z delno avtobiografsko zgodbo režiserja Shanea Meakdowsa, ki se je na liffu pojavil že pred dvema letoma s filmom Dead Man’s Shoes, nam tako odlično oriše tedanje paranoidno ”otoško” stanje.

Shaun je za svojih 12 let precej jezikav. Pogosto je tarča zbadljivih vrstnikov, s katerimi najraje obračunava kar sam kljub dejstvu, da si s tem nemalokrat nakoplje obilo težav. Kaj je lahko najslabši dan v življenju? ”To, da se vsi norčujejo iz tvojih hlač,” bi rekel Shaun. Na poti iz šole si ga tako privoščijo tudi ”skini”, s katerimi pa le najde skupni jezik, ki se počasi prelevi v prijateljstvo, kar Shauna končno navda z občutekom pripadnosti, podkrepljenim z obrito pričesko, Dr. Marteensi ter ozkimi cigaretnimi hlačami.

Ko se njegovo življenje končno ustali, se iz zapora vrne Combo (Stephen Graham) – po vlogi precej spominja na Nortona v ”X-u”. Jezen je na priseljence, ki mu vsakodnevno odžirajo kruh, priseljence za katere plačuje davke ter trdno odločen, da se z njimi tudi spoprime – ”This is for England!” – kar pa ne diši preveč mlajši generaciji, ki ‘’skinovstvo” opravičuje zgolj za neumorne zabave ter občasne ekscese. Combo v Shaunu uvidi sebe ter trdno odločen sprejme poslanstvo – iz Shauna narediti moža.

Film lepo oriše čas falklandske vojne, v katerem sta vladala rasizem, brezposelnost, paranoja ipd. Bes angleškega naroda pooseblja Combo, ki je pripravljen obračunati z vsakim, ki se mu postavi po robu. Je tipični primerek Angry Man-a povojne generacije, tak kot je bil denimo John Osbourne in njegova dela (Look Back In Anger …). Besen je na ves svet in prepričan, da se mu godi krivica. V idejo o lepši Angliji, s katero so mu oprali možgane, tako močno verjame, da sovražnike zaradi drugačne barve kože najde celo med somišljeniki. Combo je tako obseden z idejo, da ne razloči več realnosti, je le ovca neke ideje, s katero izrablja svoje prepričanje, da so za njegov bes krivi drugi. Želi spremeniti svet, kjer se bosta Angležem cedila med in mleko pri tem pa pozablja koliko priseljencev v vojni žrtvuje življenje za angleški narod.

Tukaj pa nastopi Shaun, ki je slepo prepričan, da bo z uličnimi obračuni maščeval očetovo smrt. Zadovoljen je s položajem v družbi, všeč sta mu pozornost, spoštovanje, ki mu ga ostali člani izkazujejo, še najbližje pa mu je pripadnost, to da se lahko z nekom poistoveti, da med njimi najde vzor – ”očeta”. Da je oče samo eden in nenadomestljiv spozna v zadnjem dejanju, ko na dan privre Combova blaznost in ugotovi da priseljenci (Milky) niso nič kaj drugačni od njega. Sprevidi, da za očetovo smrt ni kriva ”drhal”, pa tudi sam ne. Kriva je država, ki jo je tako zelo ljubil, kriva ker se spušča v vojno ter jiv zameno z lučajem zastave v ocean pokaže iztegnjeni sredinec, FUCK ENGLAND.

Official Trailer

Day Two

Knjiga, Cd, DVD

Občasno zgodbe okrog in okrog, History, Memory Test 1, 2, 3 ..

Knjiga

Velika Knjiga O Fotografiji

Moji prvi stiki s fotografijo segajo še v otroštvo, ko sem z navdušenjem opazoval očetov Zenit. Včasih mi je dovolil posneti kako fotko in res ni lepšega občutka kot naviti film ter na koncu zaslišati tisti ”ŠKLJOC”. Čez čas sem si tudi sam omislil svoj prvi aparat. Star sem moral biti kakih 10 let in še danes se čudim, zakaj si nisem raje privoščil kake igrače or something. Pa saj se je pozneje izkazalo, da je bila to najljubša igrača evah. Padel je aparat, Braunov za nekdanjih 100 dojče marki – takrat je bil pač luksuz že avtomatsko previjanje filma. Z očetom sva zraven dokupila še paket filmov, za katere se je pozneje izkazalo, da so namenjeni diapozitivom, tako da jih je še kar nekaj shranjenih doma. Kar zabavna reč za zaposlitev otrok bi rekel. Mislim, da sem takrat poslikal čisto vse. Božično obdobje je bilo v tistem času v Nemčiji pač vse kaj drugega kot pri nas in sem bil zato nad vsem fasciniran.

Vir Slike

Braunov aparat je odslužil svoje, na dom je prišel digitalc, sam pa sem vse bolj tripal na Zenita. Prelomni trenutek se je zgodil na amaterskem foto krožku v katerega me je povabil znanec. Še ena izkušnja več? Alrajtij! Noro je bilo spoznavati celoten postopek nastajanja slik ter se tudi sam preizkusiti v razvijanju. Takrat sem začel mrzlično iskati literaturo ter v mestni knjižnici v Kopru našel Veliko knjigo o fotografiji. Odlična je za uvajanje in spoznavanje osnov fotografiranja, tako da sem si jo, razumljivo, čim prej želel v domači zbirki. Oviro je predstavljalo le leto izvoda – 1979, Cankarjeva založba, tako da je bilo iskanje po knjižnih policah mestnih knjigarn zgolj utopija. Drugega kot Googlanje mi praktično ni preostalo. Mislim, da je minilo slabo leto, ko se je v eni izmed bukvarn znašel izvod, na katerega sem prek neta naključno naletel. Nisem dolgo razmišljal ter izvod nemudoma naročil. Stala me je nekdanje ”Kobilice” na katero sem pozabil takoj, ko sem ugotovil, da se knjigi, razen vsebine, leta sploh ne poznajo.

CD

Alice In Chains Stuff

Vir Slike

Grunge je po smrti Cobaina še dolgo odmeval po osnovnošolskih hodnikih. Mislim, da smo bili zadnja generacija, ki jih Limp Bizkit, Eminem ipd. niso usodno oplazili. Seveda! Vpliv starejših bratov in sester je bil premočan, tako da smo jim pri izboru glasbe vedno znova slepo zaupali. Spomnim se, da so bili Alice In Chains eden izmed prvih spletnih nakupov, h kateremu so botrovale predvsem precej nižje cene. Se mi je pa prvič pripetila tudi precejšnja neprijetnost, ko me je v škatlici čakal popolnoma podrsan Jar Of Flies. Počene škatlice sem jim še nekako oprostil, česa takega pa žal ne. Temu primerno sem tudi reagiral ter po hitrem postopku na dom prejel novi, že na pogled precej lepši izvod.

Danes na polici služijo zgolj kot spomin na neko obdobje, saj si jih že prekleto dolgo nisem zavrtel.

Alice In Chains – Would

Alice In Chains – Nutshell

Zelo posrečen komentar: ” this is one of those songs you wish would never end”

DVD

The Cure – Trilogy

Vir Slike

Amsterdam, 2005, music shop, neverjetne cene, must have. Tako nekako je zgledal prvi stik z omenjeno ”trilogijo”. Razne akcije so pripomogle k nakupu kar obsežne zaloge glasbe (Oasis, Interpol, Suede …), iskal pa sem tudi kak konkreten DVD. Woow! Cure-ov Trilogy (naj poudarim, da gre za dvodnevni dogodek, ki so ga Curovci realizirali v Berlinu 2oo2 leta, na katerem so odigrali tri albume – Pornography, Disintegration, Bloodflowes). Seveda je v glavi sledil nekajminutni monolog, v katerem sem iskal razloge ZA in PROTI ter nazadnje zadevo postavil na polico. Izbral sem drugega, 2x dražjega in tako čutil posledice skoraj celotno Dutch bivanje. Kot da bi vedel, da sem storil usodno napako! Trilogy je bil vse od tistega trenutka dalje neviden.

Zavrtimo čas naprej, year 2007, boring ordinary day. Ravno pravšnji za pašo oči nad novitetami, vse dokler nisem med DVD-ji zagledal Smithove glave. WOOW WOOW WOOW!!!!!! Muller v Ljubljani ga je hranil posebej zame? Opustil sem vse možne opcije nakupov ter zavaroval teritorij. It’s Mine .. MUAHAHA.. Podobne napake pa sem že skoraj opustil ..

The Cure – Cold

Aja pa še to, danes sem postal stric po n-kolenu. Lucky Me Heh?