Liffovi gledalci smo oz. ste (sam sem odrezke kart raje prihranil za spomin AAAAAAAAAA ok ok ..) zlati kolut dodelili češkemu filmu Vratne Lahve. Zanimivo je bilo spremljati vse te nasmeške, ki so se bohotili na obrazih zapuščajočih, pa tudi gneča pred škatlo z glasovnicami je bila enormna. V trenutku mi je bilo jasno, da bo Jan Sverák z lahkoto pometel s konkurenco in to povsem upravičeno. Grenak priokus se mi je porodil šele v samem zaključku projekcije, ko sem ugotovil, da je vsega konec. Z veseljem bi se še enkrat krohotal prigodam Zdeneka Sveráka, pa tudi Andersonovo mojstrovino bi ponovno okusil. Navadil sem se tistega skakanja iz dvorane v dvorano ter kljub temu, da me je kolovratenje vidno utrudilo, bi se po prespanem tednu zadeve z veseljem lotil še enkrat. Kar takoj, ZDAJ! Za mano je tako trinajst projekcij, od tega kaka polovica vrednih ogleda, ostalo pa je bilo zanimivo vsaj videti. I’m gonna miss my buddy ..
Vratne Lahve
Vir Slike
Dobro poznani Kolja, ki si je 96-tega leta prislužil oskarja za tujejezični film, je le del plodnega sodelovanja med očetom scenaristom ter glavnim igralcem Zdenekom in sinom režiserjem Janom Sverák. Triologija, v kateri sta poleg Kolje še Obecná skola ter zgoraj omenjena Vratne Lahve, na humoren način uprizarja vsakdanjik pod vplivom različnih političnih režimov, s katerimi se je po vojni srečeval češki narod. Če je v Koliji zgodbo povezovala represivnost komunistične oblasti, pa smo v Vratnih Lahvah priča predvem pohlepnemu kapitalizmu. Toda kapitalizem ni osrednja tema filma, kljub temu, da odločno pripomore k samem odvijanju ter dojemanju zgodbe. Jan že v prejšnjih filmih odlično izrablja politične režime, v katerih se je znašla vojna ter povojna češka generacija ter z njihovo pomočjo ustvarja vzdušje, na katerem starejši Sverák mojstrsko gradi zgodbo.
Vratne Lahve je zgodba o staranju v kateri se Josef Tkaloun (Zdenek Sverák) ne more sprijazniti z dejstvom le tega. Svojo ”vitalnost” izrablja za beg pred realnostjo ter mukotrpnimi soočenji z ženo, ki mu mestoma očita nezvestobo. Ko mu med predavanjem popustijo živci, zapusti mesto profesorja ter se raje preizkusi v vlogi kurirja – neuspešno. Naposled svoje zadovoljstvo odkrije v mestni trgovini, kjer prevzame vlogo skladiščnika ter postane zaupnik mnogih strank, a le do dne, ko okence zamenja čisto pravi avtomat za sprejemanje steklenic.
Vratne Lahve je torej film o brisanju mej. Kljub temu, da je v filmu predstavljen upokojenski par, smo priča običajnim družinskim prepletom, ki so še kako značilni, tudi za našo družbo. Josef v sanjah nenehno doživlja seksualne ekscese ter sanja o brkih dekletih, ki jih srečuje na skladiščni okenski polici. Tudi ženin sum nezvestobe ter strah pred ohladitvijo ljubezni je še kako prisoten v vsakdanjiku, pa tudi flirtanje in želja po nečem novem, s čimer nam Jan pred oči zabriše mejo staranja ter nam kot protiutež, postrže z ločitvijo njune hčerke. S tem pa nas postavi pred vprašanje o smiselnosti monogamije v kapitalistični družbi oz. pred dejstvo o staranju kot plod ”bujne” domišljije.
Navezanost na ljudi, s katerimi si Josef vsakodnevno izmenjuje steklenice je režiserjev oz. scenaristov očiten krik po nostalgiji, po simpatiziranju s preteklostjo v času komunističnega režima, ko je navidez še zmeraj vladala kohezivnost naroda. Stiki z ljudmi Josefu pripomorejo k ohranitvi zakona, ki ga je na trne postavil kapitalistični režim z razvrednotenjem osnovnih socialno-družinskih načel. Potem, ko vsem okrog sebe skuša urediti ljubezensko življenje tudi sam uvidi, da se nikakor noče spremeniti v avtomat za sprejemanje steklenic (kot simbol kapitalizma), ubere drugo pot ter za štirideseto obletnico poroke ženi pripravi prav posebno presenečenje.
Vratne Lahve – Official Trailer (non English)
liFFe Day Gimmy fiVE
Gowns v Shotu »« These Shoes Weren’t Made For Walking ..
